JEŠPRK

… pa me že ušesa bolijo. No, pa nič. Ampak ta prepih je res nevzdžen. Včasih so rekli, da se na prepihu kakšen herpes pozdravi, ali pa afte v ustih. No, meni se herpes prej naredi, kot pozdravi. Zdaj me pa ušesa bolijo in slabo slišim, pa upam, da vi tudi. Zdaj namreč ravno pada ploha neizgovorjenih besed na tistega, ki je pustil okno na Prisojniku odprto :) 

Pa začnimo z zgodbo: “Čisto majhna Mojstrovka … ne čisto majhna Meta na čisto veliki Mojstrovki :)” 

Oj, Triglav moj dom, kako si … zrasel in tvoja najemnina presega vsa povprečja Ljubljanskih stanovanj. Kljub temu, da je 1.september in je to torej dan, ko morava z Meto na tradicionalno romanje k Slovenskemu očaku, sva se letos morali zadovoljiti s 470 m nižjim hribčkom, ki pa je imel čudovit razgled tudi na Triglav.

Zaradi časovne zamude, (… Tokrat budilka ni imela nič s tem (press) … ), sva z Meto krenili proti Vršiču. Med potjo sva morali pobrati še moje čevlje, ki spet niso ubogali in so me čakali pred vrati. Ne vem, kako naj jih naučim, da se zjutraj sami napokajo v prtljažnik in me ne obremenjujejo s tem, da jih moram jaz nostiti. Še otroke se da vzgojiti, samo čevljev ne

Po Ljubljani izgubljam živce in mielinska ovojnica poka po šivih. Še dobro, da sem v avtu, kjer kurim na prijetnih 24, saj zunaj kaže 7 stopinj. Pa kako se je lahko tako shladilo v 3 dneh?

Vržem čevlje v avto in nadaljujeja proti Vršiču. Meti zvoni telefon non-stop. A vi veste kaj pomeni non-stop? To je tisto, ko še govori, pa že zvoni, piska … jah seveda, ko pa ima rojstni dan in zanj bo danes stala na Mojstrovki. To bo moje darilo njej. Če bi še jaz imela tako sestro, da bi me peljala v hribe. No, pa saj sem imela brata, le da se je ta kar hitro poročil (oz. še prej imel punco) in je bilo zame bolj malo časa, pa še hitrejši je bil zelo …

Med potjo si privoščiva grozdje in takoj pri Erjavčevi koči že iščem cesarjevo pot. potem zagrizeva v hrib in po 10 minutah se odločiva, da bo plezalna pot bolj zanimiva od normalke.

V slogu “o, a si se zagozdu poba” se podava na pot, ki se “vleče, kot bi jo zadej rezal, pa spred polagal”. Skozi skalne skoke stiskam ledeno jeklenico in kline s tankimi rokavicami, ki mi vsakokrat malo zdrsnejo nazaj. Boljše dam takoj Meti, da bi ji manj drselo. Vsake 3 minute naredim fotko in dvigujem splošno razpoloženje, saj tudi mene stiska, ko gledam prepadne stene in kam bi mi sestra lahko zdrsnila. S pesmijo “I can still recall - our last summer!” od Abbe dvigujem motivacijo in pripovedujem šale, medtem ko moje srce dosega do 200 udarcev. Zakaj je nisem peljala raje po normalki, je moja edina misel že 45 minut. Meta se ne da. Le na trenutke je tiho in še tako dober vic se sam odkrohota v gluho dolino, kjer na sončku počivajo nemški turisti. Kaj se dogaja v steni nikogar ne zanima. Le mene in Meto. In mene. In mene. Kako bo šlo naprej?  Koliko je še?  Kaj, če bo kakšen košček ledu, snega? Nimava dodatne opreme. Se bova morali vračati tod?

Stena se nadaljuje. Meta zmore še nasmehe za na fotke. To me spravi v boljšo voljo. Kmalu naletiva na dva starejša pohodnika, ki spregovorita nekaj besed z nama. po prvem stavku vidim, da važnost ne pozna meja. Tudi v gorah ne. Meti predlagam, da stopiva v nekoliko živahnejšem tempu, da ju ne bova predolgo poslušali. Spet sva sami. Gore so čudovite in

opala … malo so se že namrazile. Ne izgubiva upanja. Pogumno se podava še čez zadnje skalne skoke in zagledava Jalovec in Mangart

iiiiiii … kako lepo je. Strmina popušča. Adrenalin se umirja. Žal tudi zaloge glikogena popuščajo in toleranca pada. Še nekaj 10 metrov in sva na vrhu.

“Ice - ice Pingvin, jaz sem Ice - ice Pingvin!” tokrat ne na Triglavu a vsaj z zelo jasnim pogledom nanj. Na Kredarici se vidi, da imajo štrudl malo zažgan in nama ni preveč hudo. Višino Planike sva pa tako ujeli. Triglav bo ostal za drugo leto, ko bo okrogla obletnica in toliko več priložnosti zanj. Letos pa nama je dovolj adrenalina pojedla mala Mojstrovka …

Pa dober tek in srečno vsem, ki se odpravljate v gore. Vaše fotografije bo moj telefon z veseljem sprejel na 040 -757 -335

Moj sms poslan še v globokem snu: “Oj, a se lahko dobiva pol ure kasneje?”. Anin odgovor: “Z lahkoto!”, moj sms nazaj: “Dobr, k kumi žvim.” Tako se je začel danes moj dan. Dan, ki ni obetal nič tako zelo posebnega. Pa vendar je bil. S pol urnim zamikom sem uspela spraviti v red vse jutranje rituale, daljše od 2 minuti in celo pravilno in dokončno napokat ruzak ter se psihično pripraviti na obuvanje precej mokrih gojzarjev, ki sem jih uspela včeraj namočit, medtem ko sem jih sušila na nekam močni nevihti in še močnejšem nalivu

Danes je bil na planu Palec (tisti zraven Kazalca ). No, tisti iz Zelenice na desno, ki se vedno kopa v soncu in ima eden redkih to srečo, da istočasno kuka k severnim sosedom in na naše gore. Tisti, ki nima speljane markirane poti nanj in ki nima najlepšega križa, ima pa gamsa, ki ne ve, kaj je to stena. Ima tudi štaub cuker, ki se mi je danes popal na hlače in tako hitro se mu je agregatno stanje zamenjalo v tekoče, plina pa ni in ni bilo, da sem bila celo dopoldne mokra. Ja, ta Palec mislim.

Vreme nama je služilo, kot že dolgo ne. Iz avta naju je spravila bolj volja kot želja in do bajte na Zelenici sva že v precej manj oblečenem stanju občudovali Begunjščico, Vrtačo, Palec, Triangel … A vi veste, da so se temperature iz 30 in več spustile pod 0 in z vetrom je moj nos občutil pravo turno smučarsko sezono. Sibirske razmere so se menjale s Havajskimi in korak ni mogel slediti očem, ki so nesistematično vsrkavale belo skalo z zelenim predpasnikom, potreseno s sladkorjem in postavljeno na modri podlagi z mehko snežno belo puhasto smetano. Raj.

Nos in ušesa so prepričevala oči, da je raj mrzel, noge so opozarjale srce na hitrost hoje, duša pa je želela več … preveč?

Po rušju sva obrisale ves sneg in verjemite mi, da je bil mrzel. Do izhoda iz rušja je zamrl tudi pogovor, ki je oživel šele ob pogledu na Vrtačo in Aninem spominjanju o turnem smuku z nje. Na desno pa se nama je že pokazal Palec. Ker sva mislili, da nekdo štopa, sva ga šli pobrat, a glej ga zlomka, sploh ni štopal. Palec moli svoj prst v zrak zato, da se mi tam ustavimo in ne, da bi ga kam odpeljali. Takoj pošljem nekaj zlobnih SMS-ov kako je tu lepo itd. vsem revežem, ki imajo 24urne službene in druge dolžnosti. Razmišljam … “To nesramno navado moram opustiti. Enako tudi tole pisanje na blog, da ne bo zavisti.” Iz razmišljanja me zbudi šele realnost sestopa in skok na bližnji Zelenjak ter na neko “skalco”, ki ni imela imena, po moje je to spet kak Ješprk ali Jerin-jak ali kaj takega. Na vrhu tako vleče, da moje misli hitro odpihne. Težave pošljem v avstrijo, naj se oni obremenjujejo z mojo službo, predavanji, diplomami, koordinacijo, projekti … no, pa saj me vse počaka.

Sestop v dolino je kratek (cca 1000 višinskih metrov narediva v teh nekaj kratkih minutah in vedno aktualnih temah). Na poti srečava še nekaj ljudi, ki hitijo na Zelenico, midve pa v avto in v službo. Zdaj pa že pakiram za Triglav, še prej imam tekače, zvečer obiske in jutri je nov dan …

Dan, ki bo lep! Dan, ki tudi če ne bo lep, ga bova z Meto lepo preživeli. Vse najboljše!

Na Triglav se odpravljam vedno pogosteje v vlogi vodnice. Enkrat vodim bolj zahtevne planince, drugič manj. Enkrat so starejši ljudje, drugič mlajši. Skupine so različno velike. Najraje peljem srednje dobro pripravljene planince, ki lahko hodijo živahno in v pogovornem tempu ujamemo ure, ki so napisane na tablah. Včasih si seveda želim malo pohiteti, takrat izberem ta hitre pohodnike, spet drugič pa nekoliko počasnejše in uživati v prelepih pogledih in zasanjanih misli o življenju na planini. Pravi izziv so zadnje čase postali prvo pristopniki, ki toliko bolj pokažejo naudušenost nad osvojitvijo vrha. Še posebej so to otroci.

V sredo me je Tadej ene 7x klical, da sva uskladila moje in njegove želje. Sama sem mislila četrtek izkoristiti za osvajanje neznanega sveta na Prisojniku, on pa je imel v planu peljati družinske prijatelje (2 otroka) na Triglav. Po krajšem razmisleku sem se odločila, da skupaj napadeva Triglav in mu pomagam pri vodenju otrok. Pravilno sem se odločila.

Se opravičujem, a danes vam ne bom povedala, da sem vstala zjutraj ob 3:45, ampak le, da je bil štart sredi noči Tadeja poberem v Dravljah in na Pokljuku je srednje toplo, sveže jutro. Po krajšem načrtovanju in prepričevanju volje in duha le zlezem iz avta in me napade Hrvat. Želi se nama priključiti in v enem dnevu priti do vrha. Priveče zemljevid in joka, da se bo izgubil. Vse mu razložim in rečem, da se nama lahko pridruži, a da bova midva nekje na poti dohitela otroke z njuno mamo in tempo bo temu prilagojen. Hrvat se vseeno odloči, da nama bo sledil. S Tadejem še vzpostaviva prvi stik z mlado družinico, ki se že skoraj eno uro vzpenja iz Uskovnice na Vodnikovo kočo. Izračunava miting point (nekje na pol poti na Studorskem prevalu ali nekoliko prej in tako hitro zagrizeva in zorava pot do Konjščice, do koder nama sledi Hrvat. Tu zopet vzpostavljava stik, a žal sigla ni. S še nekoliko hitrejšim tempom usvojiva Jezerca.

Tam se nama pogled razširi na pot na Studorskega in zagledava nekaj kolonic ljudi. Določiva manjšo skupinico, ki bi lahko bili najini sopohodniki in nadaljujeva v ritmu “matr mi švic teč v oči”. Ujameva “najino” skupinico, a žal ni prava. Telefon pregoreva, najin tempo in pogovor se vrti okoli hitrosti misli do Vodnikovega doma. Na pol poti do tja pa vendarle dobimo signal in Barbara nama sporoči, da sva eno uro pred njimi. No, samo, da smo se našli …

… utaboriva se na poti na Tosc in počakava. Katarina (10), Benjamin (12) in Barbara (pssst) se nama pridružijo. Skupaj nadaljujemo do Vodnikove koče. Tam se malo odpočijemo. Nato se ločimo. Žal. Jaz imam ob 19.00 trening. 1 uro 30 potrebujem z avtom do ZOO-ja. Torej moram biti tam ob 17.30. Razmišljam … iz Planike vsaj 2 uri prej … 15.30 je tako skrajni čas, da se ločimo. Okoli 12.00 moramo nujno štartati na Triglav iz Planike …

Katarina in Benjamin se pogumno spopadeta s časi na tablah in ob 11.00 smo na Planiki. Časovno nam gre dobro. Tudi motivacijsko smo odlično na poti. Razmišljam, da bosta otroka v skalah hitro napredovala. Tudi vreme nam bo dobro služilo. Pogumno se odpravimo na pot in po dobri uri in pol že stojimo na vrhu našega očaka. Pogled je lep, seže daleč, predvsem pa veder. Otroka sta zadovoljna in vesela in to je bistvo. Triglav je osvojen.

Vse skrbi so za nami. Mene pa malenkost skrbi še sestop. Vendar s tako pogumnima otrokoma tudi te skrbi odletijo v dolino … z njimi pa tudi moje misli na začetek današnjega izleta, pa na Kamniške planine, na Sedlo, na Škrlatico, Šplevto, Planjavo, Jalovec … letos sem zopet imela to možnost, da sem poletje preživela v gorah. Upam, da bosta tuda ta dva otroka tako vzljubila hribe, ali pa da se jima vsaj ne “zamerijo”. Kmalu sestopimo do Barbare, ki nas pričaka na poti na Mali Triglav (2.600 metrov). Do 15.15 sestopimo na Planiko in WC je najtežje pričakovan objekt in skoraj edina misel mojega zadnjega pol urnega spusta Ob 15.20 se poslovim od Triglavskih prijateljev in stečem do Vodnikovega doma in naprej do Konjščice, kjer večkrat obiščem “pešočega cesarja”, a mi vseeno uspe priti do avta in treninga do 19.00. Medtem napišem vsaj 10 sms-ov. Z veliko ljubeznijo do tipkanja sem se naučila slepo tipkati, a vseeno pri enem od pisanju noge niso sledile poti in rit zdaj to ve

Zvečer sem tekla še 7 km. Prvih nekaj v pogovornem tempu, zadnji nekaj pa v pospešenem ritmu. Krepilne vaje so bile bolj za tekače, kot zame, pri razteznih pa sem si že močno želela, da bi jih delala v stanovanju in bi bila zadnja moja pot le še 20cm na jogi

Malo pavze v petek z 1 urnim tekom s kranjskimi tekači je bila krasna regeneracija za tek na Vodnikov dom, kamor sem v soboto pospremila Jeklenega Janija in Boštjana ter še nekaj prijateljev in znancev. Včeraj pa sem v zahvalo za Triglav dobila prekrasen izlet z ladjo po Ljubljanici in pico ter sladoled za zaključek. No, bom pa še kdaj koga peljala do vrha našega očaka.

ENA LUŠTNA OD VČERAJ: Manca (4-leta). Jera: “O Manca, a ti pa že znaš reči R.” Manca: “Ja, znam, lej RUBENICA !” (opomba: mišljeno LUBENICA). hehehehehe

Kakorkoli že. Z Janijem sva se v enem takem “poskločnem” tempu spravila na Škrlatico. Škrlaten teden je bil. Ja, prav ste prebrali. Vse rdeče (tam, kjer označijo možnost padavin, je bilo vse škrlatno :)) in tako se je najin izlet prestavljal iz srede na četrtek, petek … soboto … In prišla je sobota … zjutraj, če mi dovolite uporabo tega termina, sem se privlekla iz stanovanja do ceste, kjer sem sporočila lokacijo mojega novega prebivališča. Ura je kazala nekaj minut čez 4. Jaz ne verjamem, da se temu reče zjutraj. Definicijo jutra bom do nadaljnega preučila in vam sporočim njen pomen. Zjutraj bi moralo pomeniti nekaj takega kot daniti se, začetek dneva etc. česar ob 4.00 definitivno ni moč videti. V avtu izvem, da bova imelo družbo, ki jo bova pobrala na poti mimo Kranja. Prisedeta zgovoren fant Luka in njegovo dekle, ki se mi predstavi. Do Vrat se malo pogovarjamo in cca 50 m pred parkiriščem se že začne kolona, parkirišče je polno, kar pomeni, da bo imel Tomaž na vrhu Triglava dober zaslužek. Še sreča, pomislim, da gremo mi na Škrlatico. A glej ga zlomka, velike kolone prav po desni zavijajo na travniku. Uf … to bo pa danes kar gnečasto. Spustimo se v lahkoten tempo, a kmalu se naša kolonica zmanjša na 3/4 in po 10 minutah se prepolovimo. Z Janijem pospešiva in tempo skušava držati prav do vrha. Pri bivaku vdihneva brusnice in pod steno Škrlatice palice zamenjava za roke.

Do vrha sva v slabih 3 urah in oblaki nama pustijo, da se naužijeva kopanja v soncu. Na vrhu si privoščim prav dobre Jaffa piškote. Brusnice pa teknejo, kot že dolgo ne. Pogled vržem na Šplevto, Dovški Križ, Oltar, Rokave, Prisojnik, Mangart, Jalovec, Montaž … vidijo se Avstrijski kuclji, pa Cmir, Rjavina, Triglav … gužva na Kredarici … ah ah … če bi človek lahko ostal tu, ali pa skočil še za 3.000 metrov višje in pogledal še po ostalih delih Slovenije.

Nabašem si oči s pogledi po prostranstvu in si natlačim možgane do roba. Vedno si želim gledati na vse težave s tega vrha. Pogled v dolino na probleme je tako iskriv. Majhnost vsakdana je nepomembna si rečem in kreneva nazaj v dolino. Z manjšimi stezosledskimi težavami ujameva premikajoče se mrkacijo ali hitrega stezosledca, ki nama omogoča 2x hitrejši spust. Če bi bila voda, bi razumela smisel spusta s kajakom, nagibala sva se sicer k in ne od skal, sicer pa sva napredovala s hitrostjo in solzica v očeh je opozarjala, da se s sestopom končuje krasen dan. Po kosilu v Aljaževem domu sem morala štrudl prepustiti Luku, ki je tudi osvojil Škrlatico, le nekoliko za nama. Midva pa sva se skupaj z njegovi dekletom spuščala malenkost počasneje in užila vse lepote zgodnje popoldanskega sonca.

Pa še anekdota: Z Janijem priletiva na Bivak, kjer naj bi naju čakalo Lukovo dekle. Glede na to, da sem jo videla le ob 4.30 prvič ob vstopu v avto in drugič okoli 6.00 (obakrat še v precejšni temi), predvsem zaradi moje zaspanosti, sem si zapomnila, da ji je ime Barbara, kar sploh ni bila … Ob vstopu v Bivak zagledam dekle in rečem “Živjo!” Dekle reče “Dober dan” in jaz se poberem iz bivaka in rečem Janiju, da je ni. On pa vstopi in se z njo dobrih 10 minut pogovarja. Seveda je bila prava. No, o imenu pa sva bila oba previdno tiho …

 :) :)

Dobro, človek mora kdaj pa kdaj tudi furat safr, da se zave, kako lepo je življenje. Jaz furam safr samo takrat, ko je za to čas in danes je en tak dan … safrrrrrr

To so bile prve besede, ki so mi prišle na misel. “To ni bil boj, ampak mesarsko klanje”, pa naslednje. Boj se je vnel med menoj in budilko. Bila je točna. Tako kot sva se prejšnji večer dogovorili. Ona je edina, ki nikoli ne zamuja. To ji čedalje manj štejem v čast, čeprav je točnost meni zelo pomembna vrlina. Budilki bom nekega dne to vrlino izbila iz glave … Čeprav je bil boj napovedan in je bil zmagovalec v naprej znan (podkupovenje, korupcija ), je vse izgledalo, da bo tokrat celo glavo odnesla budilka.

“Jalovec!” sem si ponavljala … da sem se lažje odpopala iz postelja. Nisem se mogla spomnit kdo me je prilepil na jogi. Bi zatrdila, da se nisem, ampak … Iskanje gorniške opreme, pakiranje nahrbtnika, polnjenje stekleničk z vodo in čokopopsi so stalnica mojih nadzemeljskih jutranjih ur. Pa kdo si še danes pripravi nahrbtnik zvečer. To je treba na vse zgodaj zjutraj, ko glava razumno in odgovorno razmišlja za ene 3 sekunde nazaj

Ano poberem v Kranju. Končno enkrat prisede ona in ne jaz. Kljub temu, da bi mi tokrat čisto pasalo eno kitico … vseeno bi bila tu potrebna vsaj kakšna Župančičeva “Duma”, če se ne motim.

Tamar je zaprt. Cesta naj bi bila prevozna le za ene 10 različnih avtomobilov, med katerimi sem zaman iskala svojega. Tako je življenje, od tu do Jalovca je 7 ur hoje in ravno toliko veselja in še več pogovorov. Čeprav se teh ur nisva uspeli držati, sva se pa vsaj toliko časa uspeli zadržati stran od avta in vmes stati na 2643 m visokem Jalovcu in občudovati. Ok, res sem romantična, ampak mislim, da bo težko zdržati še kakšen dan doma. Ko bom velika, bom živela v gorah. To mi ne uide. Če bom seveda lahko še pririnila na kakšen kucelj, višji od krtine. hehe

Izlet sva zaključili s pico v Kr Gori, ne … v … kje že? A ja pri pumpi nekje

 in ob 19.00 sem odtekla eno 7ko z mojo na novo postavljeno gorenjsko desetko.

Popoln dan, ki mi je za danes pustil malo musklfibra, za vsaj 3 dni pa toplo srce in vriskajočo dušo.

ČIST NOLO, TI PLOBI! (prevod: Čisto noro, še ti poizkusi!)

Tri dni že kolesarim. Malo na Zvoh (Krvavec), malo na Rakitno … malo pa … nikamor (OK, prav … bom opisala te lepe ture, … takoj, ko si bom vzela čas zanje ).

No, kolesarjenje mi postane ravno všeč, ko se spomnim, da sem obljubila Tadeju Planjavo čez Srebrno sedlo. To bo super izlet. Tadej je hiter in to je odlično, saj bova imela zajtrk na kraljevskih 2396 m.  

Danes je sreda. Res je lepa. Sedaj je ura 12.00 in midva sva že nekaj časa doma. Jaz sem doma, ja. Tadej pa v službi. :soock:

In kako je bilo?

Ob 4.00 se mi svet obrne na glavo. No, ne. Ob 4.00 se jaz obrnem na glavo. No, tudi ne. Ob 4.00 se jaz udarim po glavi. Ja, to pa JA. Zakaj? Ja, zakaj sem se pa zmenila ob 4.30? Zunaj je noč. Hladno je. Okno je bilo celo noč odprto in stanovanje je hladno. Preden se alarm drugič vključi, je ura že 4.18. Opa, Tadej bo tu čez 12 minut. Nahrbtnik imam pripravljen (4 jabolka in nekaj oblačil). Ne tega brat. Sploh pa ne upoštevat. Tura je vrednotena na cca 9 ur. Čokopopse stresem v posodico in jih prelijem z jogurtom. Pogledam na računalnik in odgovorim tekačem, ki se počasi zbirajo za začetek treningov, medtem pojem čokopopse in spijem deci čaja, ki je ostal od prejšnjega tedna v hladilniku. Še zobe si umijem in Tadej že zažvižga pred oknom

Točen je. Sem upala, da bo 5 min zamudil. Pohitim in iz dvorišča se odpeljeva točno ob 4.30. V mislih preletim vsebino nahrbtnika (revija, račun, potrdilo za Kam. Sedlo in kapučino zanje), zase pa 4 jabolka, jopa, 2 majici, čelna svetilka, pol litra vode in čelada. OK, vse imam. Trda tema je. Nikjer nikogar. Do Kamniške bistrice sva bolj ali manj sama na cesti. Pri spominskem parku pa že usmerim pohodnike na pravo pot. Iščejo namreč pot na Grintavec z avtom. Seveda te poti ni. Le do vznožja Cojzove koče pelje

Parkirava na Jermanci. Toliko se je zdanilo, da baterija ne bo potrebna. Palice in nahrbtnik ter ta nizki čevlji in pot pod noge. Začneva počasi, a odločno. Kmalu stopnjujeva tempo in v dobri uri pospraviva palice, tudi švic bi lahko :). Začne se plezarija, zato jaz vzamem tudi čelado. Skale so precej suhe in dobro napredujeva. Markacij danes ni, zato moram po spominu najti najustreznejšo pot. Lepo je. Nič mi ne manjka. Ti hribi so nekaj najlepšega. Na desni Zeleniške špice, na levi stena Planjave in Sukalnika. Pogled se usmerja le še navzgor. Modro nebo kičasto izpopolnjuje popolno fotografijo. Pogled si “sejvam v moj hard disk” za hude čase, ko ne bom več mogla občudovat teh hribov. To je noro. Kaj imamo ljudje na dlani. Hm … kako lahko preživimo dopust. Bog nas je obdaril s tako naravo. Tu nihče ne jamra. Tu ni slabe volje. Tu ni treba nobenega novega softschela, nobenih vrhunskih gojzarjev, nobenega audia, nobenega i-poda, računalnika … tu je treba samo sedeti. Samo biti. Samo živeti. Ja, tu hočem biti. To je to. Razgled na kočo na Korošici, pa V. Planina, Ojstrica, Škarjev rob, Baba, Planjava, Brana, Rinke, Skuta, Mrzla gora, Grintovec … Vse je tu. Vsi moji Kamniški kucli, ki si ne zaslužijo tega podcenjevalnega imena. Lepo je. To bi imela v stanovanju. Del sem si prenesla v obliki fotografij, drugi del pa se vsake toliko časa znajde na fotoaparatu.

V teh mislih stopim na vrh. Uspela sva. Čestitava si. Ura je 8.15 in za zajtrk imam jabolko. No, čokopopsi so bili nočna malica

Po 15 minutah pavze sestopiva na Kamniško sedlo. Tam pozdravim svoje prijatelje. Nato pa s Tadejem loviva njegovo službo. O tem bo pa on več povedal

Slikce bodo

Pa katera budala me kliče ob 4.15?!? Aja … ups. To je budilka. OK, vlečem se po štengah (treh) do kopalnice in pogledam v ogledalo. Nič ne vidim. Aja, noč je. Prižgem luč. Ups, materjal … a tisto so pdočnjaki, ah ne, oči moram do konca odpret. Stlačim glavo v banjo in se polijem z vodo. Dobro, sedaj bo šlo lažje. nabašem ruzak do konca. Iz umivalnika vzamem gojzarje, ki so se tam odcejali, saj sem jih 3 dni pustila na dežju. To bo še veselica. Žulji bodo!

Iščem “ta nove” nogavice in vlečem nase dolge hlače in majice. Mraz bo! Ob petih s polnim trebuhom čokopopsov sedem v avto in drvim v Dravlje, kjer poberem Tadeja, ki ima podobne probleme kot jaz. Nekako se nama ne da vstajat pred soncem. matija že maršira proti avtu, Urša pa … hm… Urša pa … hm … Urša pa … bo sama povedala

Matija prebere opis poti za Šplevto: “Parkirate pri znaku 10 km, nato se malo naprej odcepi kolovoz. Na desni strani je travnik in na njem precej velik možic…. Po 10 min hoje na desni koča. Potem se blablabla … čas hoje do Šplevte: 4ure45min” Res se pripeljemo v Vrata. Naša pot se začne. Po 1 uri napišemo nov opis poti:

“Peljite se v Vrata. Parkirajte pri tabli 10 km. Nato se sprehodite malo naprej. Videli boste vsaj 5 kolovozov. 2x si jih oglejte. Nato se za enega odločite. Po 15 minutah hoje ne boste videli nobene koče, zato obrnite. Vrnite se na izhodišče. poizkusite še 2x. Eden od vas naj 500 m teče v lahnem teku do oznake 11 km in pogleda, če je še tam kak kolovoz. Ker ga ni, naj priteče nazaj. nato se obrnite v smeri Dovja. ne obupajte, saj je pravi kolovoz malo pred in ne malo za oznako 10 km. Tudi možic je tam, vendar je postavljen na zeleno krtino, ki ji tudi najbolj radodarni naravovarstveniki ne bi mogli reči travnik. in ja, možic ni pravi.

Ne govori. Tudi ne ve točno za pot, saj je to le kamniti stožec, ki služi kot mrkacija. No, če ste vse naredili kot je treba, je sedaj minila prva ura hoje, do Šplevte je sedaj le še 3 ure in 45 minut in če boste hitro stopili in se le še 1x obrnili pri Rdečem potoku in naredili še 100 višinskih metrov nazaj, boste za vrh potrebovali le še dobri dve uri …)

To je bil najbolj adrenalinski začetek z eno urnim zamikom v štartu. Sledi še drugi del, ki se mu reče “usrane gate” in tretji “a maš pesek u gatah”. Drugi del sva naredila s tadejem sama. Po zelo dobrem opisu poti sva že po 10 minutah falila možica in neoznačeno brezpotje se je spremenilo že skoraj v “rep med noge”, pa sva srečala skupino, ki jim je bil bližje optimizem kot meni, pa sva nadaljevala. V drugi polovici vzpona pa se je količina strahu dvigovala z nadmorsko višino. Kamenček pri kamenčku in vse se podira. Tadeja vprašam nekajkrat, če ga je kaj strah, pa vedno znova pravi, da ne. Moja trdota pa je gotovo vidna iz Kredarice. Če se mu tu kaj zgodi, ga še iskat ne upam it. Klopa pa tudi ne bo staknil, saj ni dreves. Kmalu prideva do “rep med noge” dva. poizkusim najprej jaz brez palic. Isto svetujem še Tadeju in po 10 minutah stojiva na 2.542 m Dovškem Križu. Pot sicer ni bila “rep med noge”, prav gotovo pa se lahko kosa z imenom “čez usrane gate”

Matija naju počaka na Šplevti z ovcami, nato pa se po melišču ekspresno spustimo na Bivak 2 in naprej mimo Brinove glave. Ta del zmaga z imenom ”a maš pesk u gatah?” No, ne “A maš pesek u čevlju?” in definitivno je odgovor viden na moji desni peti in posledično na čevlju številka 40. Do sedaj so bili 38 dovolj veliki.

Balvan smo pustili gor, ker ga Tadej ni mogel dat v žep, Matija pa je imel ruzak poln čokoladic, s katerimi me je hvala Bogu in Matiju  prijazno zalagal celo pot.

Seveda sem imale za vseh 2.000 višincev sabo le slabega pol litra vode in 2 jabolka. Čokopopsi so pa že pred Šplevto začeli popuščati

ja, no … dva dni smo bili in jaz rabim vsaj 2 tedna, da napišem kako je bilo.

Po 7 urah spanja na pogradu mi ni bilo treba it na wc. To je znak, da niti slučajno nisem dovolj pila, ampak … “selavi”. Zjutraj me je zbudilo lepo, sončno … blablabla - zjutraj sem se za roge povlekla iz postelje in peljala še drugo skupino na našega očaka. Lepo je bilo. Vreme kičasto, družba odlična. Vode nič. Pa vendar je bilo lepo. Po 15 minutah hoje smo spustili vse Argentince naprej, mi pa smo se v polomljeni angleščini pogovarjali kako je “Zlatorogi” razril te gore in moramo zato imeti wedges and steel cables and grab them and be careful etc. No, po 3 urah smo na kredarici nazaj in komaj čakam, da puding prime, saj je bil že čas.

Vračali smo se ob 12h in sicer čez Krmo. pripovedovali smo si zgodbe, vmes malo klicali zdravnika in ugotavljali stopnjo poškodbe. Sem že upala, da se bom lahko prvič v življenju peljala s helikopterjem, pa žal spet ni bilo nič … hehe (no, itak samo kot spremljavalna ekipa:)

Pri vodi smo kravam pustili samo še požirek, nato pa nadaljevali do avtobusa, ki je bil še 3 ure oddaljen od nas. Če lahko ti ubogi otroci, ki so drugič v hribih hodijo, če njih pečejo podplati, če oni jamrajo, pa vseeno hitijo dol, potem se jaz nad mojimi gojzarji ne smem niti malo pritožit.

Vsi smo se vrnili in to srečno. kadarkoli bi te otroke še 1x peljala. Toliko poguma, toliko volje in tako ubogljivih 18 letnikov (fantov in deklet) na kupu težko najdeš. Super so bili!

Super je je bila tudi ekipa PD Kamnik in ostali vodniki. Smo se imeli res lepo.

“Ne, ne da se mi.” “ Predrago je.” “ Bom šla raje jutri.” Potem pa pride jutri, pa pojutrišnjem, naslednji teden … in gre dopust h koncu, lepih dni ni več … ja, ja vse to poznate. Ampak letos mi je tak dopust všeč. Načrti se delajo sproti, vmes pa se štukajo še študijski in službeni dnevi.

… TAKOLE JE BILO … napisala sem odgovor na prošnjo za vodništvo argentinskih slovenskih maturantov na Triglav,  pa ni bilo nobenega odgovora. Nič hudega, pa ne bom šla, si mislim in pozabim. V ponedeljek (2 dni pred odhodom), pa mi prijatelj pove, da še vedno iščejo vodnike za Triglav. Dogovorimo se in 2-dnevni planinski izlet je pred vrati.

V torek pozno popoldne kupim (po nekaj manjših zapletih) nove gojzarje, saj so mi stari razpadli. Uhodim jih po stopnicah do stanovanja in prihodnji dan jih imam namen obuti za 12 ur. Se že smejite? Jasno, da ne bom nikomur črhnila niti besede, da so novi in da bom imela v nahrbtniku superge za gorski tek … seveda bom hodila počasi in obula “ta boljše” nogavice. Upam le, da me ne bo videl noben vodnik, da so novi in že si izmišljam izgovore, zakaj so tako lepi in ohranjeni. Najbolje, da takoj stopim v blato :), bo manj vprašanj

Ura je 4.38 in sedim v avtu. Nahrbtnik je poln, zraven pa imam še 3 vreče opreme za maturante (čelade, pasove, vponke, pomožne vrvi, vodniško vrv …). Na parkirišču pri dijaškem domu Tabor že vidim avtobus. Nanj se spravljajo otroci, mladina (okoli 18 let). Nekateri govorijo špansko, drugi angleško. Slovenskega jezika sploh ne slišim. “Valudo, a tle sploh kdo govori po slovensko?” si mislim. To bo še zanimivo. S šoferjem se zmeniva, da naložim opremo in po 15 minutah smo pripravljeni za odhod. Vsedem se spredaj na prvi stol v upanju, da mi ne bo treba z nikomer govoriti, saj se običajno vsi natrpajo na zadnje sedeže. K meni prisede argentinska učiteljica slovenščine. Takoj se začneva pogovarjati in pot do Bleda mine, kot bi mignil. Med pogovorom se menim za Bariloche, obdelava nekaj zgodovine, geografije, jezika, žlahte … in kmalu se najdejo skupni znanci. V želji po oskrbovanju gorske koče, si izmenjava tudi telefonske številke. Na Bledu poberemo PD Kamnik, ki so prevzeli vodništvo namesto PD Matice. In začnemo se  peljati na Pokljuko, od koder štartamo mimo Vodnikove koče do Kredarice. 81 pohodnikov (med njimi več kot 60 maturantov, potem njihovi spremljevalci in 11 vodnikov) začne pošasi napredovati mimo vlečnice Viševnik do Jezerc, kjer naredimo prvi daljši postanek. V tem času že spoznam cca 15 imen. Ugotovim, da so z nami Kanadski maturantje, s katerimi bo potrebno govoriti v angleščini in Argentinci (iz Mendoze, Boenos Airesa in Bariloch), s katerimi bo šlo vse lepo v slovenščini. V 3 urah smo na Vodnikovi koči. Moji žulji se odlično držijo in ne čutim nobenih bolečin. Maturantje so pridni. Občudujem njihovo pripravljenost. Mnogi so v gorah drugič v življenju. Prvič so bili v ponedeljek na Debeli peči. Drugič pa kar na Triglav. Večina ima šolske nahrbtnike brez ojačanega hrbta, en fant nosi piškote v vrečki, saj notri nima več prostora. Nekaterim visijo vrečke na vrhu nahrbtnikov.  Malo jim pomagamo, da stvari spravimo v red. Nato se moje misli usmerijo na njihova obuvala. Vsi imajo seveda primerno obutev, a kaj ko to ni njihovo. Na Debelo peč so jo uhodili. A pretežno so jo dobili od slovenskih sorodnikov. Pozabim na svojo neumno idejo o blatu in pomislim nanje. Če bodo oni prišli v teh čevljih, moram jaz tudi, pa čeprav po rokah

Do Vodnikovega doma že sklenemo nova prijateljstva s Torontom. Joanna, Tomaz, Peter, Ana … in moje izpopolnjevanje tujega jezika se začne. Do Kredarice pa se zadeve samo še stopnjujejo in na vrhu smo že pravi prijatelji. Moja angleščina se malo izboljšuje. Še vedno pa klinu ne rečem wedge in jeklenici stills, ampak sta kar stick in wire. Nasmejimo se tudi novim slovenskim besedam kot npr. čebUli namesto čebEli.

Kredarico dosežemo v 7 urah. Čestitke vsem pristopnikom. Tudi jaz si oddahnem. Čas je bil, da stopim za 2 minute na samo in pustim, da oči pobožajo gore okoli mene. Lepo je. Mirno. Ni veliko ljudi. Vreme je kičasto. Brez oblačka v bližnji okolici. Od Vzhoda se nekaj vleče, a bo šlo mimo. Jutri pa bo sploh lep dan.

Iz sanjarjenja me zmoti vodnik, ki pravi, da jih bomo 30 peljali že danes na vrh, saj imamo opreme samo za dobro polovico, zato bo vzpon v dveh delih. Odlično. Torej na vrh Slovenije bomo skičili že danes.

Spraznim nahrbtnik. Iz njega stresem najprej čevlje 47 (? hehe), ki jih nesem enemu fantu, če bi ga ožulilo. V njegov šolski nahrbtnik ni šel niti zdrobljen čips več, moj pa se da povečati še za cca 5 kg. Potem sledi vse ostalo. Ni veliko, vodo so mi popili že na pol poti do Kredarice. Stopim do pulta in naročim pol litra vode, ki mi jo zaračunajo 2.50 eura. Drago, a nujno potrebno plastenko spravim globoko v nahrbtnik z odločitvijo, da je to zame, za hude čase.

Pohitim na zborno mesto in začnem vezati, plesti, štrikati pasove, pomožne vrvice, samovarovalne komplete … toliko časa, da ostane samo še 7 torontčanov in vodnica Nina. OK. Bova šli midve skupaj z njimi na vrh. Na malem Triglavu mi že popijejo vso vodo, saj mi srce ne da. Jaz sem navajena, si mislim, čeprav mi je vroče in si neskončno želim spiti celo polovico litra sama. Oni pa so malo prestrašeni, žejni, utrujeni. Prav je, da jo oni spijejo. Po uri in pol smo na vrhu. Tomaž še prodaja fanto in pivo. Odločim se, da vseeno sežem v žep in kupim Fanto zase. .0,33 l. Mrzla je. Tomaž noče denarja. Zahvalim se, odprem pločevinko in vame se zazre 7 žejnih oči. Presneto. Kako sem egoistična. Naredim požirek, nato pločevinka zakroži med mladimi in se vrne prazna. Prav je tako. Vsi smo žejni. Vreme se skazi in čas je, da se odpravimo nazaj na kredarico. Še pred večerom jo dosežemo in večerja nas čaka.

Sladica so bile palačinke. mmmmm

Utrujena sem … vi pa verjetno tudi ….

Ta dan smo do Kredarice  potrebovali 7 ur, pa še 3 ure za Triglav, vi pa danes le kakšno minuto manj kot 7 ur, da ste tole prebrali, kajne?

 No, se bom potrudila, da sedaj skrajšam.

Nadaljevanje prihodnjič …